Leto 1945. Hmmm, kje je že to, bi rekli naši pionirji, toda naši malo starejši še dobro pomnijo to leto, saj so takrat naši krajani ustanovili Gasilsko društvo Dvor in od tistega dne se ta naša prečudovita zgodovina ustvarja/nadaljuje.
Leta so hitro minevala, dnevi so tekli, mladina pa se je hitro menjala. K društvu so prihajali novi obrazi naših najmlajših, ki so bili že takrat željni znanja v pričakovanju osvajanja novih gasilskih tehnik ter že takrat kot mali otroci sanjali kako bodo nekoč postali pravi gasilski JUNAKI.
Tudi sama sem članica prostovoljne enote že kar nekaj let in moram priznati, da mi ni žal, da sem kot deklica pristopila ravno k Dvoru. Seveda sem začela pri mladini, na začetku nas je bilo veliko, a čez čas se je enota mladincev nekako razkropila in ostali smo le še najbolj zagreti in vztrajni.
Ker sem nežnejšega spola marsikomu pride na misel, da me gasilci ravno zaradi tega “šparajo”, a ni tako! Delam kar se le da in učim se prav tako kakor je le mogoče. Ampak skozi moje oči tole zgleda nekako takole.
Nič ni in nikoli ne bo padlo z neba, za vsako stvar moraš stati trdno, ponosno ter brez odrekanj in predaje. Redno moraš obiskovati gasilske vaje, predavanja in razna gasilska srečanja enote, ki so bistvo osvajanja tehnik, saj ti z leti, ko prestopiš k operativi pride zelo prav.
Zdaj, ko sem že eno stopničko bliže k svojim sanjam, sem ponosna nase in hvaležna vsem, ki so karkoli pripomogli k mojemu znanju in znanju vseh nas mladih gasilcev. Saj veste “NA MLADIH SVET STOJI”
Vesela sem, da imam ob sebi operativo, ki smo z ramo ob rami, tako rekoč ena velika družina. Ker smo tudi mi gasilci čisto običajni ljudje nam ne uide kak dan poln slabe volje in žalosti. Zgodi se pač, da enostavno ne gre vse po načrtu, stvari ti polzijo iz rok, počutiš se kot mala pika brez pomena. Priznam tudi jaz sem med hudimi dnevi razmišljala o izstopu, a kaj ko so mi misli preskakovale in sama pri sebi sem vedela, da brez njih ne bi zdržala, da si brez gasilerije življenja niti ne predstavljam, da to preprosto nebi bila več ista jaz.
Dvorski gasilci res znova in znova rišejo nasmehe na obraz, in to je eden od milijon razlogov, zakaj sem ostala.
Toliko druženja, komuniciranja, smeha, vaj je v malo katerem društvu.
In če bi lahko z besedami opisala naša posredovanja na intervenciji se moj dnevnik ne bi končal ne danes ne jutri,
lahko pa samo povem, da če bi nekdo opazoval to zagnanost, aktivnost, požrtvovalnost, opravljanje skupinskega dela ,
bi videl, da smo ODLIČEN TIM 1 A in smo eden za drugega ter eden ob drugemu, bi ga sigurno pustili široko odprtih ust.
Tako za zaključek pa naj se še zahvalim vsakemu članu, saj je vsak po svoje malo zadolžen za tako krasno in super aktivno dvorsko ekipo, ki jo imamo.
Ponosna sem da sem gasilka in to dvorska!!!
Z gasilskim pozdravom na pomoč! 🙂
